Zakaj spremljamo svoje bivše na družbenih omrežjih?

Ta proces je bolj ali manj znan in vsi smo ga doživeli. Večina od nas, mnogokrat: Romantična srečanja vodijo do zmenkov. Zmenki vodijo v razmerja. Razmerja ustvarjajo lepe trenutke. In ti, spet, postanejo spomini, ki nas prizadenejo, ko pride konec. Mnogi od nas imamo nagnjenost idealizirati preteklost, ko naša zveza postane zgodovina, in seveda, to močno otežuje proces celjenja ran in prehoda na naslednji dan. Še posebej v današnjem času, ko so družbena omrežja postala del naše vsakodnevnosti, premagovanje razhoda postaja vse težje. Zakaj? No, preprosto zato, ker imamo navado preverjati našega bivšega na Facebooku in Instagramu in opazovati, kako nadaljujejo z življenjem brez nas. Globoko v sebi se razveselimo, če ugotovimo, da niso srečni, medtem ko se jezimo od ljubosumja, če pogosto objavljajo fotografije in videoposnetke iz izhodov, zabav in potovanj. Je to normalno? Da, do neke mere.

Ampak zakaj to počnemo? Zakaj se mučimo s spremljanjem življenja našega bivšega, ko je naš odnos končan? Po mnenju psihologov je to zaradi treh dejavnikov:

Prvi je, da smo preprosto "zagozdeni". Še vedno čutimo čustva do našega bivšega partnerja in čutimo potrebo, da smo v njihovem življenju. In ker tega ne moremo storiti, postanemo njihovi življenjski opazovalci.

Drugi razlog je, da dvomimo, ali si zaslužimo ljubezen in ali bomo našli novo razmerje, ki nam bo prineslo srečo. Zato nadaljujemo z gledanjem srečnih (ali nesrečnih) trenutkov našega bivšega, globoko upajoč, da bodo nekega dne spoznali, da brez nas niso nič.

Nazadnje, zadnji razlog je moč navade. Če smo se naučili preživeti precej časa dneva, gledajoč aktivnost našega partnerja na profilu, bo verjetno potreben nek napor in čas, da to prenehamo.

V vsakem primeru je namenjanje časa in energije za občasno preverjanje družbenih omrežij našega bivšega 100% slabo, saj lahko samo pokvari naše razpoloženje. In, kar je najpomembnejše, odlaša nas pri obračanju strani v našem življenju. Nečesa, kar v tem trenutku morda res ne želimo, a verjetno potrebujemo.